Novice

Vrhovno sodišče RS je s Sklepom z opr. št. VIII Ips 144/2018 z dne 5. 3. 2019  ugodilo reviziji in odločilo, da razlaga kolektivne pogodbe ne velja v vsakem primeru, temveč je potrebno presoditi, ali je razlaga v skladu z zakonom in Ustavo ali pa morda že presega še dopustni razlagalni okvir. 

V konkretnem primeru je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Ker tožena stranka zanjo ni imela na voljo ustreznega delovnega mesta, ji je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni pridobila pisnega soglasja tožnice za prenehanje delovnega razmerja, pravno podlago za zahtevano soglasje pa naj bi predstavljala določba pete alineje 39. člena Kolektivne pogodbe za zaposlene v zdravstveni negi (KP) in vsebina Razlage KP. Omenjena določba KP določa obveznost delodajalca za pridobitev pisnega soglasja za prenehanje delovnega razmerja zaposlenega invalida, ki ne izpolnjuje pogojev za invalidsko upokojitev, glede na umestitev te določbe v poglavje, sistematiko poglavja in ostale določbe v tem poglavju pa je povsem jasno, da je obveznost pridobitve soglasja zaposlenega invalida za odpoved predvidena le v primeru ugotovitve prenehanja potrebe po delu takega delavca. Sprejeta Razlaga pa določa, da se zahteva pisno soglasje zaposlenega invalida tudi pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Odbor za razlago KP nima zakonodajne funkcije in zato ne more spreminjati določb KP in zakona. 

Vrhovno sodišče je izpostavilo, da kljub določbi v KP, glede na katero je razlaga posameznih določb pogodbe obvezna za vse uporabnike, razlaga kolektivne pogodbe ne velja v vsakem primeru, temveč je potrebno presoditi, ali sploh predstavlja razlago nejasnega določila kolektivne pogodbe ali pa presega še dopustni razlagalni okvir, ali je razlaga v skladu z zakonom in Ustavo itd. To pomeni, da bi moralo sodišče presojati vsebino Razlage in ne avtomatično slediti njeni vsebini. Vrhovno sodišče je opozorilo na podobno stališče v zvezi z avtentično razlago zakona, ki sta ga v več primerih zavzeli US RS in VS RS, kjer je bilo kot bistveno izpostavljeno, da je sodnik vezan na Ustavo in zakone, in da se zakonske določbe razlaga z uveljavljenimi metodami razlage. 

Vrhovno sodišče poudarja, da je v konkretnem primeru Razlaga KP ustvarila povsem novo pravilo, ki ga stranke kolektivne pogodbe niso določile in s tem razširila uporabo določb KP preko prvotnega in jasnega dogovora strank. Kolektivno pogodbo lahko spremenijo le stranke kolektivne pogodbe po postopku, ki so ga same dogovorile. Če je torej namen strank KP spremeniti KP, je to potrebno storiti po predpisanem postopku, ne pa tega poskušati z nepravilnim obvodom – Razlago. 

Objavljen je nov predlog Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), z dne 6. 3. 2019, s katerim bo zakonodajalec na nacionalni ravni uredii področje varstva osebnih podatkov in zagotovil izvrševanje Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES, Uradni list Evropske unije, L 119, 4. maj 2016 ter Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ.

Predlog ZVOP-2 deloma sledi (vsaj sistematiki) že v letu 2018 pripravljenem predlogu zakona, vendar so nekatere določbe tudi dopolnjene oz. spremenjene. Predvsem je možno ugotoviti, da je nov predlog ZVOP-2 izjemno obsežen in da v veliki meri tudi (bolj ali manj natančno) prepisuje določbe Splošne uredbe, kar po našem mnenju ni najboljši pristop in lahko v določenih delih povzroči tudi neskladje s Splošno uredbo. Kljub vsemu, gre v tem trenutku še vedno za predlog zakona (trenutno je dan v javno razpravo), zaradi česar lahko pričakujemo in upamo, da bo do končne verzije in potrditve v Državnem zboru besedilo zakona še spremenjeno.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi z opr. št. VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018, v sporu glede priznanja dodatka za delovno dobo, odločalo o utemeljenosti revizije v okviru treh dopuščenih revizijskih vprašanj: i) ali se prvi odstavek 129. člena ZDR-1 lahko razlaga tako, da delavcu pripada dodatek za vso delovno dobo pri vseh delodajalcih; ii) ali se določba tretjega odstavka 9. člena  ZDR-1 v zvezi z 222. členom ZDR-1 nanaša na višino ali tudi na obdobje, za katerega se dodatek obračuna; iii) ali se res ne upošteva 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo, ki dodatek za delovno dobo priznava za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri zadnjem delodajalcu, ampak samo del, ki se nanaša na višino tega dodatka.  

Vrhovno sodišče RS je kot glavno izpostavilo vprašanje, ali zakonski okvir v zvezi z dodatkom za delovno dobo omogoča dogovor tako glede pogojev (tj. dolžine in načina upoštevanja delovne dobe) kot tudi odmernega odstotka. Vrhovno sodišče RS je zaključilo, da so upoštevaje jezikovno, sistemsko in zgodovinsko razlago pravnega instituta dodatka za delovno dobo, stranke kolektivne pogodbe glede na veljavno pravno ureditev v času reševanja tega spora imele zakonsko zagotovljeno možnost ureditve dodatka na način, kot ga je zatrjevala toženka, to je, da je kolektivna pogodba določila tako pogoje kot tudi odmerni odstotek dodatka za delovno dobo.

Vrhovno sodišče RS je izpostavilo, da je za rešitev spora pomembna vsebina in razlaga zakonskih določb in določb kolektivnih pogodb, in sicer določb 9., 129. in 222. člena ZDR-1 ter 48. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo, ki določa, da če ni v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določeno drugače, delavcu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,6 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri zadnjem delodajalcu. 

Vrhovno sodišče RS je pojasnilo, da ZDR-1 v 222. členu določa, da delavci, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona (tj. dne 12. 4. 2013) dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti dopuščeno drugače. ZDR-1 torej ne govori več le o višjem dodatku (kot 238. člen prej veljavnega ZDR), ampak izrecno predvideva možnost drugačne ureditve (višine) dodatka za delovno dobo (možnost drugačne ureditve v kolektivnih pogodbah izhaja tudi iz drugega odstavka 9. člena ZDR-1). Višina dodatka za delovno dobo pa ne more predstavljati le višine odmernega odstotka, ampak je predmet dogovora strank kolektivnega dogovarjanja tudi upoštevana delovna doba. 

Vrhovno sodišče RS je nadalje pojasnilo, da je določba 129. člena ZDR-1, ki ureja pravico do dodatka za delovno dobo, pomensko odprta in ne določa niti minimuma višine dodatka niti dolžine in načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka, kar tako pomeni, da je strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, to pa pomeni tako dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek.

Glede dopuščenih revizijskih vprašanje je Vrhovno sodišče RS tako odgovorilo: i) prvega odstavka 129. člena ZDR-1 ni mogoče razlagati tako, da se pri dodatku za delovno dobo vedno upošteva vsa delovna doba, ne glede na to, pri katerem delodajalcu je dosežena; ii) je določbi 9. in 222. člena ZDR-1 treba razlagati tako, da sta predmet kolektivnega dogovarjanja lahko tako dolžina in način upoštevanja delovne dobe, kot odmerni odstotek, saj oboje ustreza zakonskemu pojmu »višina dodatka« iz 129. člena ZDR-1 ter iii) dodatek za delovno dobo se na podlagi 48. člena v konkretnem primeru upoštevne Kolektivne pogodbe prizna le za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. 

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi z opr. št. VIII Ips 2/2018 z dne 30. 5. 2018, s katero je odločalo o dopustnosti dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, v pravdnem postopku, odločilo, da je tak dokaz dopusten, če za to obstajajo posebej utemeljene okoliščine, izvedba takega dokaza pa ima poseben pomen za izvrševanje neke druge ustavno varovane pravice, sodišče pa mora v takem primeru upoštevati načelo sorazmernosti in pretehtati, kateri pravici je treba dati prednost. 

V konkretnem primeru se je toženka, institucionalni zavod, skupaj s svojim varovancem, ki je bil eden izmed tistih, ki jim je v domu zmanjkoval denar, odločila za najem detektiva, saj suma ni mogla preveriti drugače, tudi s prijavami na policijo je bila namreč neuspešna. Vrhovno sodišče je odločilo, da je bilo angažiranje detektiva ustrezno, ustrezni pa so bili tudi njegovi ukrepi. Detektiv je v nočno omarico varovanca, v kateri je ta hranil svoj denar, s soglasjem toženke in varovanca samega nastavil kamero in past za male tatove (označitev bankovcev z UW prahom). Vrhovno sodišče je poudarilo, da so lahko varovanci v predalu svojih nočnih omaric pričakovali visoko stopnjo zasebnosti ter ukrep presodilo kot nujen in primeren ter sorazmeren tudi v ožjem smislu, past z gotovino pa je bila ciljno usmerjena na osebe, ki bi denar vzele iz nočne omarice varovanca, ki je bila njegov zasebni prostor. 

Vrhovno sodišče je odločilo, da sta bila oba ukrepa primerna in nujna ter sorazmerna v ožjem smislu, saj je bila pomembnost pravice, ki se je želela zavarovati (varstvo zasebne lastnine) veliko večja od z ukrepom prizadete pravice (poseg v tožničino pravico do zasebnosti). Poudarilo je, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da detektiv z ukrepoma ni izvajal prikritih preiskovalnih ukrepov po Zakonu o kazenskem postopku ter revizijo zavrnilo. 

Posledično je obveljala sodba sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Dne 27. 7. 2018 je bila v Uradnem listu RS, št. 52-2656/2018, objavljena nova Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (v nadaljevanju: KPDTS, kolektivna pogodba), ki bo v veljavo, z nekaj izjemami, stopila že 15. 8. 2018. Nova KPDTS poleg nekaj popravkov, prinaša tudi spremembe in novosti glede na obstoječo kolektivno pogodbo, ki bodo predstavljene v nadaljevanju.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 30. 11. 2017 izdalo sodbo z opr. št. II Ips 14/2016, s katero je odločalo o utemeljenosti revizije v okviru dveh dopuščenih revizijskih vprašanj - ali psihičen vpliv matere na otroke, zaradi katerega ti odklanjajo stike z očetom, predstavlja protipravno ravnanje, zaradi česar je podana materina odškodninska odgovornost zaradi kršitve očetove osebnostne pravice do stika z otroki in ali je v tem primeru izključen prispevek oškodovanca tj. očeta, ki je bil predhodno nasilen oz. oškodovanca, ki na noben način ni poskrbel za zmanjšanje škode.

Vrhovno sodišče je odločilo, da ima poseg v pravico do osebnega in družinskega življenja za posledico odškodninsko odgovornost, saj gre za pravno priznano škodo. Odločilo je, da je ravnanje matere, ki je s čustvenimi pritiski in prisilo manipulirala z otrokoma, naravni vzrok odtujitvenega sindroma, ki je neposreden vzrok odklanjanja stikov in s tem duševnih bolečin, protipravno. Dolžnost starša pri katerem otrok živi je, da se vzdrži ravnanj, ki otežujejo izvrševanje stikov in da si z aktivnim ravnanjem prizadeva k stikom ter skladno z določbo 106. člena ZZZDR dolžnost, da si prizadeva za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim staršem.  

Glede uporabe instituta deljene odgovornosti je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se le-ta uporablja, vendar v konkretni zadevi prispevka očeta ni ugotovilo, saj je bil primarni strah zaradi očetovega nasilja že presežen in nasilje ni bilo naravni vzrok odklanjanja očeta, saj sta bila otroka v času oblikovanja odtujitvenega sindroma pod izključnim vplivom toženke. Ravno okoliščino, da se je odklonilen odnos sinov do tožnika začel stopnjevati po tem, ko se je v njihovem odnosu že kazal napredek, je Vrhovno sodišče izpostavilo kot bistveno, zaradi česar je zaključilo, da je potrebno celotno škodo pripisati toženkinemu ravnanju, saj vsled predhodnega napredka v odnosu, tožnikovo nasilje v preteklosti ni vzrok za odtujitveni sindrom.

Vrhovno sodišče je glede dometa precedenčnega učinka predmetne sodbe poudarilo njegovo zamejenost in omejenost z nosilnimi dejstvi konkretnega primera, ki je izjemen v tem, da je toženkino ravnanje rezultiralo v globoko ukoreninjenemu odporu obeh sinov do tožnika, ki za posledico ni imel le odtujitev otrok temveč stanje, ki je v resnici primerljivo z dejanskim odvzemom otroka. Gre za izjemen primer, v katerem gredo posledice kršitve dolžnosti iz drugega odstavka 106. člena ZZZDR daleč prek glede na specifičnosti in zapletenosti družinskih razmerij pričakovanega in običajnega. Iz tega razloga je bila ugotovljena odškodninska odgovornost matere, tožniku pa prisojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR.