Novice

Dne 27. 7. 2018 je bila v Uradnem listu RS, št. 52-2656/2018, objavljena nova Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (v nadaljevanju: KPDTS, kolektivna pogodba), ki bo v veljavo, z nekaj izjemami, stopila že 15. 8. 2018. Nova KPDTS poleg nekaj popravkov, prinaša tudi spremembe in novosti glede na obstoječo kolektivno pogodbo, ki bodo predstavljene v nadaljevanju.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 30. 11. 2017 izdalo sodbo z opr. št. II Ips 14/2016, s katero je odločalo o utemeljenosti revizije v okviru dveh dopuščenih revizijskih vprašanj - ali psihičen vpliv matere na otroke, zaradi katerega ti odklanjajo stike z očetom, predstavlja protipravno ravnanje, zaradi česar je podana materina odškodninska odgovornost zaradi kršitve očetove osebnostne pravice do stika z otroki in ali je v tem primeru izključen prispevek oškodovanca tj. očeta, ki je bil predhodno nasilen oz. oškodovanca, ki na noben način ni poskrbel za zmanjšanje škode.

Vrhovno sodišče je odločilo, da ima poseg v pravico do osebnega in družinskega življenja za posledico odškodninsko odgovornost, saj gre za pravno priznano škodo. Odločilo je, da je ravnanje matere, ki je s čustvenimi pritiski in prisilo manipulirala z otrokoma, naravni vzrok odtujitvenega sindroma, ki je neposreden vzrok odklanjanja stikov in s tem duševnih bolečin, protipravno. Dolžnost starša pri katerem otrok živi je, da se vzdrži ravnanj, ki otežujejo izvrševanje stikov in da si z aktivnim ravnanjem prizadeva k stikom ter skladno z določbo 106. člena ZZZDR dolžnost, da si prizadeva za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim staršem.  

Glede uporabe instituta deljene odgovornosti je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da se le-ta uporablja, vendar v konkretni zadevi prispevka očeta ni ugotovilo, saj je bil primarni strah zaradi očetovega nasilja že presežen in nasilje ni bilo naravni vzrok odklanjanja očeta, saj sta bila otroka v času oblikovanja odtujitvenega sindroma pod izključnim vplivom toženke. Ravno okoliščino, da se je odklonilen odnos sinov do tožnika začel stopnjevati po tem, ko se je v njihovem odnosu že kazal napredek, je Vrhovno sodišče izpostavilo kot bistveno, zaradi česar je zaključilo, da je potrebno celotno škodo pripisati toženkinemu ravnanju, saj vsled predhodnega napredka v odnosu, tožnikovo nasilje v preteklosti ni vzrok za odtujitveni sindrom.

Vrhovno sodišče je glede dometa precedenčnega učinka predmetne sodbe poudarilo njegovo zamejenost in omejenost z nosilnimi dejstvi konkretnega primera, ki je izjemen v tem, da je toženkino ravnanje rezultiralo v globoko ukoreninjenemu odporu obeh sinov do tožnika, ki za posledico ni imel le odtujitev otrok temveč stanje, ki je v resnici primerljivo z dejanskim odvzemom otroka. Gre za izjemen primer, v katerem gredo posledice kršitve dolžnosti iz drugega odstavka 106. člena ZZZDR daleč prek glede na specifičnosti in zapletenosti družinskih razmerij pričakovanega in običajnega. Iz tega razloga je bila ugotovljena odškodninska odgovornost matere, tožniku pa prisojena odškodnina v višini 3.000,00 EUR.

Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: EČSP) je 5. septembra 2017, tokrat v velikem senatu, ponovno odločalo v zadevi Bărbulescu proti Romuniji. V ponovnem odločanju je ESČP odločilo, da je prišlo do kršitve 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, torej pravice do zasebnega življenja in korespondence, saj da je od pritožnika nerazumno zahtevati, da v službi povsem prekine stik s svojim zasebnim življenjem, poleg tega pa bi ga moralo podjetje vnaprej obvestiti o nadzoru njegovih komunikacij.

Ustavno sodišče je v marcu 2017 soglasno sprejelo odločitev o ustavni pritožbi v zadevi glede zamude roka za vložitev tožbe o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o pobudi za oceno ustavnosti četrtega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1), ki ureja vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti (odločba številka U-I-200/15-21, Up-936/15-20, z dne 16. 3. 2017). Ustavno sodišče je ugotovilo neskladje četrtega odstavka  88. člena ZDR-1 z Ustavo, zaradi česar je izpodbijano določbo tudi razveljavilo. Hkrati je določilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti, uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju. Ker izpodbijane odločitve (nižjih) sodišč temeljijo na določbi ZDR-1, za katero je Ustavno sodišče presodilo, da ni v skladu z Ustavo, je ugodilo tudi ustavni pritožbi. Posledično je razveljavilo sklepe nižjih sodišč, hkrati pa določilo, da se zadeva vrne delovnemu sodišču v novo odločanje. V novem sojenju bo moralo sodišče upoštevati, kdaj je bila pritožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena na zakonit način.

Zavod za zdravstveno zavarovanje je v zvezi z ugotavljanjem začasne nezmožnosti za delo pri nosečnicah sprejel stališče, da mora delodajalec po obvestilu noseče delavke, da je noseča, v sodelovanjem s pooblaščenim specialistom MDPŠ preveriti oceno tveganja delovnega okolja nosečnice in ugotoviti, ali obstaja kakšno tveganje okvare zdravja delavke in ploda. Skladno s tem mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe (če so potrebni), in sicer prilagoditi delovne razmere ali delovni čas. Če se s temi ukrepi ne bo mogoče izogniti nevarnosti za zdravje delavke in otroka, mora delodajalec zagotoviti opravljanje drugega ustreznega dela in plačo, kot bi opravljala svoje delo, če je to zanjo ugodneje. Če delodajalec delavki ne bo zagotovil ustreznega dela, ji bo moral v času, ko bo delavka iz tega razloga odsotna z dela, zagotoviti nadomestilo plače v svoje breme (prvi odstavek 137. člena ZDR).

V ponedeljek, 19. decembra 2016, bomo v sklopu dneva tradicionalne akcije DNEVA ODVETNIŠKE PRAVNE POMOČI PRO BONO, ki jo organizira Odvetniška zbornica, nudili brezplačno pravno pomoč ljudem, ki so take pomoči najbolj potrebni. Pomoč bomo nudili predvsem v obliki ustnih pravnih nasvetov po predhodni najavi. Prednost bodo imeli socialno šibki ljudje.

Predhodno se prosim naročite na telefonsko številko 01 29 262 00.