V zadnji številki revije Pravna praksa, št. 5, 2024, ki je izšla dne 1. 2. 2024, je objavljen članek odvetnice Tanje Bohl, v katerem obravnava institut oskrbovalskega dopusta, ki ga je prinesla novela ZDR-1D. V članku izpostavlja ključne vidike, ki se nanašajo predvsem na vprašanje, ali gre pri oskrbovalskem dopustu za plačano odsotnost delavca z dela ali je ta odsotnost neplačana. Pri tem se opre tako na pravo EU, z obzirom na Direktivo 2019/1158/EU, kot tudi na ureditev dopusta v slovenski delovnopravni zakonodaji.
Za več podrobnosti o tem kompleksnem vprašanju vas vljudno vabimo k branju članka v reviji Pravna praksa.
Domača varnostna kamera je za marsikoga postala nepogrešljiv del sodobnega življenja, ki nam omogoča nadzor nad dogajanjem na naši nepremičnini. Informacijski pooblaščenec je bil v Smernicah IP glede izvajanja videonadzora svoje lastne posesti jasen. Drugi odstavek 3. člena ZVOP-2 določa, da določbe tega zakona ne veljajo za obdelave osebnih podatkov, ki jih izvajajo posamezniki med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti.
Kaj pa v primeru prakse, ki se je razvila na socialnih omrežjih, ko posamezniki, ki na svoji domači kameri posnamejo storilca, ki jim je odtujil določeno premoženje, nato ta posnetek objavijo na socialna omrežja, v upanju, da ga bo kdo izmed uporabnikov lahko identificiral?
Na to vprašanje je Informacijski pooblaščenec odgovoril v mnenju št. 07121-1/2024/114 z dne 1. 2. 2024 in opozoril, da se Splošna uredba za videonadzor, ki ga posameznik izvaja izključno za svoje lastne, domače namene, ne uporablja. Razen v primeru, ko je domača raba presežena, kot na primer, če posameznik posnetke objavi na internetu. Če je torej ločljivost objavljenih posnetkov dovolj velika in je posameznika na njem mogoče prepoznati, takšno snemanje teoretično že pomeni obdelavo osebnih podatkov, za katero pa je treba zagotoviti ustrezno pravno podlago.
Informacijski pooblaščenec pa hkrati v mnenju opozarja še, da četudi konkretni primer ne bi predstavljal kršitve s področja varstva osebnih podatkov, bi posameznik s takšnega objavljenega posnetka lahko svoje pravice uveljavljal pred sodiščem. Skladno s 179. členom OZ bi lahko na primer zahteval odškodnino, če bi mu zaradi tega nastala škoda.
Dne 24. 1. 2024 je na 13. seji Državnega zbora Interesna skupina delodajalcev predlagala vložitev zahteve za oceno ustavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 114-3325/23, v nadaljevanju: ZDR-1D), ki ga je Državni zbor podprl.
Predmetna zahteva za oceno ustavnosti utemeljuje, da so določbe ZDR-1D izpodbijane zaradi postopka sprejetja ZDR-1D, tj. v nujnem postopku, in vsebine. Zahteva vključuje oceno ustavnosti vseh določb ZDR-1D. Posebej pa je Državni svet izpostavil 39. člen ZDR-1D, ki je določil začetek veljavnosti novele naslednji dan po njeni objavi, peti odstavek 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR-1), ki ureja sklenitev nove oz. spremembo obstoječe pogodbe o zaposlitvi, 65. a člen ZDR-1, ki omogoča delavcu krajši delovni čas zaradi potreb usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, 67. a člen ZDR-1 o krajšem delovnem času žrtev nasilja v družini, peti odstavek 68. člena ZDR-1, ki ureja predlog delavca o delu na domu, tretji, četrti in peti odstavek 113. člena ZDR-1, ki ureja institut zadržanja učinka odpovedi, 167. a člen, ki uvaja nov institut oskrbovalskega dopusta ter 182. člen ZDR-1.
Navedeni členi so po mnenju Državnega sveta v nasprotju z načelom demokratičnosti, kot ga ureja 1. člen Ustave Republike Slovenija (Ur. l. RS, št. 33/91-I, v nadaljevanju: URS), načelom pravne države po 2. členu URS, načelom enakopravnosti, ki je urejen v 14. členu URS, načelom enakega varstva pravic po 22. členu URS in v nasprotju z varstvom osebnih podatkov, kot je urejeno v 38. členu URS ter kršijo pravila zakonodajnega postopka iz 89. člena URS in pravila o uveljavitvi zakona iz 154. člena URS.
Državni svet je Ustavnemu sodišču predlagal, da zahtevo obravnava prednostno.
Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št 21/13 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR-1) v 137. členu ureja delavčevo pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti. Dne 31. 12. 2023 je v veljavo stopil Zakon o interventnih ukrepih na področju zdravstva, dela in sociale ter z zdravstvom povezanih vsebin (Ur. l. RS, št. 136/2023, v nadaljevanju: ZIUZDS), ki je spremenil tretji in četrti odstavek predmetnega člena.
Zadevna odstavka urejata nadomestilo plače za čas odsotnosti delavca zaradi njegove bolezni ali poškodbe, ki nista povezani z delom. Še bolj natančno, omejujeta delodajalčevo breme izplačevanja nadomestila plače delavca iz lastnih sredstev v obravnavanem primeru odsotnosti. 27. člen ZIUZDS je zvišal število delovnih dni, ki jih določa tretji odstavek 137. člena ZDR-1, za katere izplačuje predmetno nadomestilo delodajalec, iz dotedanjih 20 na 30 delovnih dni. Po tem času pa se breme izplačevanja nadomestila prevesi na zdravstveno zavarovanje, kar pomeni, da ga sicer še naprej izplačuje delodajalec, vendar izplačana sredstva nadomestila refundira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
V primeru več posameznih odsotnosti zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, se prekinitve, ki so daljše od deset delovnih dni, ne upoštevajo. Prekinitve, ki so krajše od deset delovnih dni, se smatrajo kot nadaljevanje istega primera odsotnosti. Če gre za nadaljevanje prejšnjega primera odsotnosti, se delovni dnevi posameznih odsotnosti seštejejo, kar lahko spremeni osebo zavezanca, ki ga bremeni izplačilo nadomestila plače, tj. zdravstveno zavarovanje namesto delodajalca. Opisano ureja četrti odstavek 137. člena ZDR-1, v katerega je drugi odstavek 27. člena ZIUZDS posegel na način, da je ta dosleden s spremenjenim tretjim odstavkom 137. člena ZDR-1, tako da je nadomestil skupno število delovnih dni več zaporednih odsotnosti, med katerimi ni minilo več kot deset delovnih dni, za katere delodajalec izplača nadomestilo plače, iz 20 na 30 delovnih dni.
Navedeni spremembi, ki se v skladu s 57. členom ZIUZDS začneta uporabljati za odsotnosti delavcev od 1. januarja 2024 dalje, sta posledici zasledovanja cilja sprejetega ZIUZDS, saj je bil slednji sprejet, zaradi doseganja večje učinkovitosti delovanja zdravstva. Obravnavana odstavka razbremenjujeta Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije izplačila nadomestila plače delavca, zaradi nezmožnosti za delo zaradi poškodbe ali bolezni, ki ni povezana z delom, za dodatnih 10 delovnih dni.
Novosti, ki jih predmetni aneks prinaša obsegajo različna področja urejanja pravic in obveznosti delavcev v vzgoji in izobraževanju. Prvo novost predstavlja novi 49. a člen KPVIZ, po katerem ima delavec v obdobju 24 ur pravico do dnevnega počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur. Delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, ima v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur.
Dodan je bil prav tako 49. b člen, ki delavcu v obdobju sedmih zaporednih dni zagotavlja tudi pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Minimalno trajanje tedenskega počitka se upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Če mora delavec zaradi organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na drugi dan v tednu.
Zadnji popolnoma nov člen predstavlja tudi 53. a člen, ki zagotavlja visokošolskim učiteljem v šestih letih opravljanja dela pravico do poglobljenega izpopolnjevanja na področju raziskovalne dejavnosti v skupnem trajanju največ dvanajst mesecev. V tem času mora biti prost pedagoških obveznosti, kar zagotovi delodajalec. Poleg navedenega, je v času uresničevanja predmetne pravice upravičen do nadomestila plače.
Visokošolskim učiteljem in visokošolskim sodelavcem gre še ena novost, saj imajo tisti, ki imajo 1. marca tekočega leta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vsaj polovični delovni čas, pravico do finančnih sredstev za osnovno raziskovalno in umetniško ter strokovno delo visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev, ki se uporabijo za kritje materialnih stroškov in stroškov nakupa opreme.
Zadnjo spremembo se uvaja v 105. a člen, ki ureja pravico do plačila delavcev, ki spremljajo otroke, učence, mladostnike in dijake na ekskurziji ali dveh športnih dneh v šolskem letu oz. na spremstvu ali vzgojno- izobraževalnemu delu, ki traja dva ali več dni.
Predmetni aneks je uvedel kar tri nove člene v KPVIZ, tj. na področju ureditve delovnega časa, uvaja pravico do poglobljenega izpopolnjevanja na področju raziskovalne dejavnosti in pravico do finančnih sredstev. Izboljšuje pa tudi položaj delavcev, ki opravljajo delo spremstva ali vzgojno- izobraževalno delom, glede plačila za predmetno delo.
Z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS št. 50/2023, v nadaljevanju ZEPDSV-A) dne 20. 5. 2023, se je javnosti porajalo več vprašanj. Eno izmed njih, ali se po ZEPDSV-A zahteva vodenje evidence o izrabi delovnega časa tudi za poslovodne osebe, saj je predmetna novela razširil definicijo delavca.
Delodajalec mora voditi evidenco o izrabi delovnega časa za vse delavce. V skladu z 2. členom ZEPDSV je delavec ali delavka vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Kot delavec v smislu predmetnega zakona se upošteva tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca ali opravlja drugo dejavnost, pod pogojem, da ga opravlja osebno in je vključen v delovni proces delodajalca ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa delodajalca, in oseba, ki pri delodajalcu opravlja usposabljanja.
V primeru poslovodnih oseb, je potrebno prvo razjasniti, na kakšni pravni podlagi poslovodna oseba opravlja delo. Če predstavlja pravno podlago za opravljanje dela pogodba o zaposlitvi, je poslovodna oseba delavec v smisli ZEPDSV. Če je med delodajalcem in poslovodno osebo sklenjena pogodba o opravljanju funkcije, ki je civilna pogodba, je potrebno izhajati iz razširjene definicije delavca po ZEPDSV. Za poslovodno osebo bo potrebno voditi evidenco o izrabi delovnega časa, če bodo v konkretnem primeru izpolnjeni podani opredelilni elementi tj. pod pogojem, da delo opravlja osebno in je vključen v delovni proces delodajalca ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa.
