V predmetni zadevi je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom Okrajno sodišče v Ljubljani zavrglo pritožnikov predlog za nadomestitev kazni treh mesecev zapora s hišnim zaporom kot prepoznega. Vrhovno sodišče pa je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so jo zoper to odločitev sodišča vložili pritožnikovi zagovorniki.
Pritožnik je v ustavni pritožbi zatrjeval kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Menil je namreč, da je v drugem odstavku 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 - uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19, v nadaljevanju: ZKP) določen petnajstdnevni rok za vložitev predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti obsodilne sodbe dalje, prekratek. Navedeni rok naj ne bi bil sorazmeren in naj bi onemogočal uresničevanje zakonske pravice. Pritožnik za primerjavo opozarja, da se lahko izvršitev kazni zapora do treh let z zaporom ob koncu tedna dovoli tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora. Z zaporom ob koncu tedna naj bi se omogočilo, da obsojenec še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma. Nastanek okoliščin, katerih obstoj je pogoj za odreditev hišnega zapora (med drugim so to bolezen, invalidnost in ostarelost), pa naj bi bili še bolj nenadne narave od okoliščin, ki pogojujejo odreditev zapora ob koncu tedna. Okoliščine, ki utemeljujejo nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, se lahko pojavijo tudi med izvrševanjem zaporne kazni, na njih naj obsojenec ne bi mogel vplivati. Obsojenec, ki je bil obsojen na prostostno kazen do treh let in dela oziroma se izobražuje, naj bi bil tako v bistveno boljšem položaju kot obsojenec, ki mu je bila izrečena prostostna kazen do devetih mesecev in je bolan, invalid ali ostarel. Pritožnik meni, da je takšna ureditev protiustavna, saj naj ne bi obstajal upravičen razlog za tako različno ureditev rokov za predlaganje obeh alternativnih načinov prestajanja zaporne kazni.
Ustavno sodišče RS je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in začelo postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 129.a člena ZKP v delu, ki se nanaša na rok za vložitev predloga za izvršitev kazni zapora s hišnim zaporom.
Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti ugotovilo, da so predlagatelji nadomestne izvršitve zaporne kazni s hišnim zaporom glede na predmet pravnega urejanja (procesni pogoji za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni) v bistvenem v enakem položaju kot predlagatelji izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Čeprav so predlagatelji hišnega zapora v bistvenem v enakem položaju s predlagatelji zapora ob koncu tedna, so v primerjavi s slednjimi glede možnosti učinkovite uveljavitve načina izvršitve kazni neenako obravnavani. Za vložitev predloga za hišni zapor jim je namreč na voljo bistveno krajši rok kot drugi skupini, torej zgolj do 15 dni po pravnomočnosti obsodilne sodbe. Nameni, cilji in razlogi, ki so povzeti v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, pa ne utemeljujejo tako različnega zakonskega roka za vložitev predloga za hišni zapor v primerjavi s predlogom za zapor ob koncu tedna. Med prestajanjem kazni se lahko zgodi, da obsojenec npr. hudo zboli, rok za vložitev predloga za hišni zapor pa je zamujen še pred izpolnitvijo pogojev zanj. Zato je rok, ki ga je za vložitev predloga za hišni zapor naknadno določil drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku, zelo omejil uresničitev enega od namenov, zaradi katerega je bil institut hišnega zapora sploh uzakonjen: da v takih primerih prestajanja kazni ne bi bilo več treba prekiniti in nato ponovno odločati o sprejemu v zavod, obsojenec pa bi kazen lahko prestal v primernejših razmerah.
Glede na to je Ustavno sodišče RS v odločbi z opr. št. U-I-14/20, Up-844/16, z dne 14. 5. 2020, odločilo, da je drugi odstavek 129.a člena ZKP, kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z Ustavo. Poleg tega je naložilo državnemu zboru, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave ugotovljene protiustavnosti pa se nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom lahko predlaga do konca prestajanja kazni zapora.
