Vrhovno sodišče RS je v revizijskem postopku opr. št. VIII Ips 23/2020 tehtalo okoliščine v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki, zaposleni v dejavnosti gostinstva.
V konkretnem primeru je toženka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je tožnica direktorico toženke verbalno napadla, jo zmerjala in ji grozila, da jo bo zadavila, ko je prišel mož direktorice toženke, da bi tožnico pomiril, pa ga je ta fizično napadla, razbila sladoledno vitrino, ga z vratci te vitrine poškodovala in poškodovala tudi enega izmed delavcev toženke. Toženka je prvo kršitev opredelila kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1), drugo pa kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz malomarnosti (po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1).
Tožnica je nato vložila tožbo, s katero je od sodišča zahtevala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Po tem, ko je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem medicinske (psihiatrične) stroke, je ugotovilo, da je šlo za dva sklopa dejanj, pri čemer je tožnica lahko odgovorna le za prvi sklop ravnanj, ki se nanaša na napad na direktorico toženke, saj je izvedenka podala mnenje, da je bilo sprva (ob dvakratnem prihodu tožnice do mize, kjer je sedela direktorica in ob pogovoru z direktorico) tožničino razumevanje pomena svojega ravnanja zmanjšano, vendar ne bistveno, zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je bila že bistveno zmanjšana, kar pomeni, da je bila tožnica v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Kasneje (dogajanje ob vitrini) pa tožnica svojega ravnanja ni imela več v oblasti in tudi ni bila več zmožna razumeti in se zavedati pomena tega ravnanja.
Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice v pretežnem delu ugodilo, svojo odločitev pa utemeljilo z obstojem okoliščin, ki ne opravičujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritrdilo je sicer sodišču prve stopnje, da je tožnica lahko odgovorna le za prvi sklop ravnanj, ki se nanaša na napad na direktorico toženke in sodišči sta bili soglasni, da je tožnica odgovorna za kršitev po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj gre za ravnanje, ki ima elemente kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji), ker je direktorici toženke izrekla žaljivke (prasica, lažnivka), ko je spornega dne prvič prisedla k mizi direktorice. Ni pa podana krivda za drugo očitano kršitev, saj je bila tedaj tožnica že neprištevna. Ne glede na to je sodišče druge stopnje presodilo, da gre za okoliščine, ki bi jih morala toženka, poleg tožničinih osebnostnih lastnosti, upoštevati in govorijo v prid dejstvu, da njeno ravnanje in vedenje ni bilo takšno, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Izpostavilo je izvedensko mnenje, da je bilo povod za tožničino ravnanje več sprožilnih elementov, med njimi dolgotrajni občutki prikrajšanosti, hude sočasne telesne bolezni, težki delovni pogoji, glavni sprožilni element pa je bil neizplačan regres.
Vrhovno sodišče RS ni pritrdilo presoji sodišče druge stopnje. Tožnica je direktorici namenila grobe žaljivke in grožnje, na javnem mestu, vpričo strank, kar je ravnanje, ki ga delodajalec upravičeno ne more tolerirati. Delo v gostinskem lokalu, torej s strankami in na javnem mestu terja od delavca dostojno obnašanje in zmožnost obvladovanja. Pred strankami si noben delavec ne more dovoliti razreševanja osebnih konfliktov z nadrejenimi (in obratno), še zlasti pa ne na tako agresiven in žaljiv način, pa naj bo še tako nezadovoljen z delodajalčevim izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Zato je bila presoja sodišča prve stopnje, da sta narava in teža kršitve upravičeno privedla do izgube medsebojnega zaupanja oziroma do odločitve, da s tožnico ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka, utemeljena. Stališče sodišča druge stopnje, da bi moral delodajalec tolerirati takšna ravnanja zaradi osebnostnih lastnosti in nezadovoljstva delavca, oziroma jih ne sankcionirati z izredno odpovedjo, je nesprejemljivo. Okoliščine na strani tožnice - užaljenost, vznemirjenost, temperament, nezadovoljstvo zaradi neizplačanega regresa in težave v zasebnem življenju - namreč ne opravičujejo narave kršitve niti ne zmanjšujejo njene teže.
