Dne 27. 7. 2018 je bila v Uradnem listu RS, št. 52-2656/2018, objavljena nova Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (v nadaljevanju: KPDTS, kolektivna pogodba), ki bo v veljavo, z nekaj izjemami, stopila že 15. 8. 2018. Nova KPDTS poleg nekaj popravkov, prinaša tudi spremembe in novosti glede na obstoječo kolektivno pogodbo, ki bodo predstavljene v nadaljevanju.
KPDTS v 10. členu po novem definira pojem »nosilec dejavnosti« in opredeljuje krog družinskih članov delavca, v zadnjem odstavku istega člena pa določa, da se različne pravne norme iste ravni razlagajo v korist delavca, uporabi pa se tista pravna norma, ne glede na njeno raven, ki je v korist delavca, v kolikor ne gre za kogentne pravne norme. Novost predstavljajo tudi četrti, šesti, sedmi in deveti odstavek 20. člena, ki ureja dolžnost delavca, da opravlja drugo delo. V prvem odstavku navedenega člena so našteti primeri, v katerih je delavec, ne glede na vrsto in raven izobrazbe, dolžan opravljati drugo delo, ki lahko skladno z drugim odstavkom istega člena traja, dokler obstajajo razlogi, vendar ne več kot 45 delovnih dni v koledarskem letu, oziroma za čas trajanja odpovednega roka. Četrti odstavek 20. člena določa, da je delavec dolžan opravljati tudi drugo ustrezno delo v primerih in v trajanju, kot to določa zakon. Dolžnost delavca, da opravlja drugo delo, ki jo urejata že omenjeni prvi in četrti odstavek 20. člena, je omejena – skupno trajanje drugega dela namreč ne sme trajati več kot štiri mesece, v primeru odreditve drugega dela skladno s prvim odstavkom 20. člena in ustreznega dela skladno s četrtim in petim odstavkom 20. člena pa skupno trajanje drugega dela ne sme preseči 6 mesecev. Deveti odstavek 20. člena KPDTS pa določa, da lahko delodajalec delavcu odredi katerokoli drugo delo, urejeno v 20. členu, če je delavec za takšno delo ustrezno usposobljen in zdravstveno zmožen.
Med bistvenimi novostmi, ki jih prinaša nova KPDTS, je nadalje tudi jasneje opredeljen delovni čas, tako v primeru enakomerno razporejenega delovnega časa, kot tudi v primeru neenakomerno razporejenega in začasno prerazporejenega delovnega časa. Drugi odstavek 24. člena KPDTS tako določa, da tedenski polni delovni čas, vključno z nadurami, ob enakomerno razporejenem delovnem času ne sme presegati 48 ur, tretji odstavek 24. člena KPDTS pa, da v primeru neenakomerno razporejenega in začasno prerazporejenega delovnega časa, tedenski delovni čas, vključno z nadurami, ne sme preseči 56 ur. Pri pogodbah o zaposlitvi za krajši delovni čas je potrebno glede obeh odstavkov upoštevati načelo sorazmernosti.
Podrobneje je urejen tudi presežek ur v okviru neenakomerne razporeditve in začasne prerazporeditve delovnega časa. Skladno s 34. členom KPDTS je delodajalec vsake tri mesece dolžan narediti analizo presežka ur delavcev iz tega razloga, o tem pa mora po novem na zahtevo poročati tudi reprezentativnemu sindikatu. Delodajalec je delavcu v okviru 12-mesečnega obdobja dolžan omogočiti oziroma zagotoviti izrabo presežka ur, ki jih je delavec opravil zaradi neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa, če pa delavec presežka ur ne izrabi, mu je delodajalec v naslednjem mesecu po izteku 12-mesečnega obdobja, dolžan izplačati presežek ur v višini ustrezne urne postavke od osnovne plače delavca, povečane za 60 %. V primeru, ko delodajalec začasne prerazporeditve delovnega časa ne uredi, delavca pa o tem ne obvesti en oziroma tri dni prej, če prerazporedi več kot 10 delavcev, je dolžan opravljene ure plačati v mesecu, ki sledi opravljenemu delu, v višini ustrezne urne postavke od osnovne plače delavca, povečane za 100 %.
Nadalje KPDTS v 31. členu določa, kako se urejajo izmene, ponudi definicijo izmenskega delovnega časa in določi ponavljajoči se vzorec, v katerem se izmena ponavlja, v odvisnosti od trajanja delovnega tedna.
Pomembna novost nove KPDTS je tudi ureditev varovanih kategorij delavcev v 41. členu, glede dela na nedelje in praznike, ki so z zakonom določeni kot dela prosti dnevi ter na dneve, ki so z zakonom določeni kot dela prosti dnevi. Dela na te dneve delodajalec namreč ne sme naložiti delavcu, ki skrbi za otroka do treh let starosti, če delavec sam ne poda izrecne pisne pobude, ki jo lahko kadarkoli prekliče. Nadalje se delo na omenjene dneve ne sme naložiti tudi delavki, v času nosečnosti in še eno leto po porodu oziroma ves čas dojenja otroka ter enemu od delavcev – staršev, ki ima hudo bolnega otroka ali otroka s telesno ali duševno prizadetostjo in z njim živi sam ter skrbi za njegovo vzgojo in varstvo.
Omejitev razporejanja na delo ob nedeljah, praznikih, ki so z zakonom določeni kot dela prosti dnevi in na dneve, z zakonom določene kot dela proste dneve pa delodajalca ne zavezuje le pri varovanih kategorijah delavcev, temveč nova KPDTS delodajalca glede razporejanja dela v določenem obsegu omejuje tudi pri ostalih delavcih. 42. člen KPDTS namreč določa, da mora delodajalec z letnim razporedom delovnega časa določiti takšen razpored delovnega časa, da delavec, za katerega ne veljajo omejitve ali prepoved iz 41. člena KPDTS, ne bo razporejen na delovno obveznost več kot 2 nedelji na mesec in ne več kot 20 nedelj v letu. Delodajalec, razen izjem, delavca ne sme razporediti na delo tudi na vseh petnajst praznikov, z zakonom določenih kot dela prosti dnevi in na dneve, naštete v 43. členu KPDTS, ki so z zakonom določeni kot dela prosti dnevi. Izjeme od obravnavanih omejitev so natančno določene v alinejah 44. člena KPDTS. Skladno s 45. členom KPDTS mora delodajalec v primeru kršitev določil glede nedeljskega in prazničnega dela, delavcu v naslednjem mesecu po kršitvi, izplačati znesek v višini 500 %, upoštevaje osnovno plačo delavca oziroma urne postavke.
KPDTS po novem vsebuje tudi določilo drugega in tretjega odstavka 47. člena, ki ureja izrabo odmora med delovnim časom, 48. člen o dnevnem počitku in spremembe ureditve tedenskega počitka v 49. členu. Delavec pravico do odmora med delovnim časom pridobi, če dela najmanj štiri ure na dan in, če dela s krajšim delovnim časom, v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa se dolžina odmora določi tudi v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa.V obdobju 24 ur ima delavec pravico do dnevnega počitka v nepretrganem trajanju najmanj 12, izjemoma pa 11 ur, dnevni počitek pa se delavcu v primeru izmenskega dela in deljenega delovnega časa zagotavljajo v obdobju, ki ni daljše od štirinajst dni. Poleg pravice do dnevnega počitka ima delavec v obdobju 7 zaporednih dni, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, ki se ne sme nadomeščati z odrejeno izrabo letnega dopusta. Povprečno trajanje tedenskega dopusta (tj. 24 ur) pa se lahko zagotavlja v obdobju, ki ni daljše od 14 dni, v primerih, ko narava dela zahteva stalno prisotnost ali narava dejavnosti zahteva kontinuirano zagotavljanje dela ali storitev ter v primerih nepredvideno povečanega obsega dela.
Določila o letnem dopustu tudi v novi KPDTS ostajajo nespremenjena, v enajstem odstavku 50. člena je dodana le pravica delavca, ki je član sindikata, do izrabe dodatnega dneva letnega dopusta na dan, ki ga določi sam, o čemer mora delodajalca obvestiti najkasneje tri dni pred izrabo. Dodatno pravico za člane sindikata pa predstavlja tudi določba četrtega odstavka 51. člena, ki za člana sindikata predvideva pravico do dodatnega delovnega dneva plačane odsotnosti z dela oziroma največ osem ur v posameznem koledarskem letu, zaradi sindikalnega izobraževanja ali usposabljanja.
Do sprememb je nadalje prišlo tudi v ureditvi plač, povračila stroškov in drugih prejemkov. Drugi odstavek 62. člena KPDTS tako med povračila stroškov v zvezi z delom ne šteje več terenskega dodatka. V 64. členu KPDTS ni več določila, da se plača izplačuje najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, ki ga sicer vsebuje že drugi odstavek 134. člena Zakona o delovnih razmerjih, v določbi 69. člena, ki ureja plačilo za poslovno uspešnost pa ne določila, da delavcu, ki ni delal vse obdobje, pripada del plačila glede na njegov efektivni delovni čas. V drugem odstavku 71. člena nova KPDTS določa pravico delavca do dodatka za delo v popoldanski izmeni za delo, ki ga opravi po 12.00 uri. Dodatek za delo na nedeljo in dodatek za delo na praznike, z zakonom določene kot dela proste dneve in na dneve, z zakonom določene kot dela proste dneve, sta se že prej medsebojno izključevala. Nova KPDTS pa v petem odstavku 71. člena izrecno določa, da v tem primeru delavcu pripada dodatek, ki je zanj ugodnejši. Novost je tudi šesti odstavek 71. člena, ki določa, da je delavec do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času upravičen le za čas, ko je delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada ter da je delodajalec dolžan za obračunski mesec obračunati vse dodatke, ki izhajajo iz manj ugodne razporeditve delovnega časa v dejanskem obsegu, ne glede na obračunan mesečni fond ur.
Nova KPDTS prinaša tudi novosti glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ki je urejeno v 75. členu KPDTS. Če se strošek prevoza iz razlogov na strani delavca poveča, se lahko delavec z delodajalcem sporazume o povračilu tako povečanega stroška prevoza. V primeru dela na dan, ko redni javni prevoz ni ustrezno zagotovljen pa delavcu na ta dan, poleg siceršnjega, pripada še povračilo stroška za prevoz z drugim ustreznim sredstvom. Tudi v primeru bolniške odsotnosti pa je delavec, ki mu delodajalec povračilo stroškov prevoza obračunava upoštevaje vsakokratno višino mesečne vozovnice, upravičen do povračila celotnega stroška, ne glede na dneve bolniške odsotnosti. Če delodajalec delavcu obračunava povračilo stroškov prevoza, upoštevaje vsakokratno višino mesečne vozovnice, obračunava v višjem odstotku, kot je določen v tarifni prilogi, je delavec v primeru bolniške odsotnosti upravičen najmanj do višine povračila stroška v odstotku, določenem v tarifni prilogi. Navedeni določili se ne uporabljata, če FURS izda mnenje, da se ta strošek všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in osnovo prispevkov za socialno varnost.
Skladno z drugim odstavkom 79. člena nove KPDTS regres za letni dopust v primeru izplačila dela le-tega v nedenarni obliki, od 1. 1. 2018 znaša 970 EUR, od tega pa mora delodajalec v denarju izplačati najmanj 55 % tega zneska, del izplačila v nedenarni obliki pa mora biti zagotovljen v obliki, ki delavcu omogoča nakup širokega nabora izdelkov, potrebnih za zadovoljevanje vsakodnevnih življenjskih potreb, ter po vrednosti enakovreden denarni obliki.
Nekaj novosti vsebuje tudi tarifni del kolektivne pogodbe. Najnižje osnovne plače se namreč s 1. 1. 2019 skladno s 1. členom Tarifne priloge povišajo za 5 %, s 1. 7. 2019 pa še za dodatna 2 %, najnižje osnovne plače za VI. in VII. tarifni razred pa se 1. 1. 2019 povišajo za 10 %. 2. člen Tarifne priloge nadalje določa, da se najnižje osnovne plače 1. 7. 2019 uskladijo z inflacijo, če je le-ta višja kot 1 %, in sicer za razliko od 1 % do dejanskega % inflacije, od leta 2020 pa se najnižje osnovne plače spreminjajo in usklajujejo izključno 1. julija tekočega leta z inflacijo, merjeno z indeksom cen življenjskih potrebščin SURS I-VI tekočega leta/I-VI preteklega leta, a ne več kot za 2 % letno. V primeru, da je inflacija v koledarskem letu negativna pa najnižje osnovne plače ostanejo nespremenjene.
