Ustavno sodišče je v marcu 2017 soglasno sprejelo odločitev o ustavni pritožbi v zadevi glede zamude roka za vložitev tožbe o zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o pobudi za oceno ustavnosti četrtega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1), ki ureja vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti (odločba številka U-I-200/15-21, Up-936/15-20, z dne 16. 3. 2017). Ustavno sodišče je ugotovilo neskladje četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo, zaradi česar je izpodbijano določbo tudi razveljavilo. Hkrati je določilo, da se do drugačne zakonske ureditve za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pošti, uporabljajo pravila pravdnega postopka o osebnem vročanju. Ker izpodbijane odločitve (nižjih) sodišč temeljijo na določbi ZDR-1, za katero je Ustavno sodišče presodilo, da ni v skladu z Ustavo, je ugodilo tudi ustavni pritožbi. Posledično je razveljavilo sklepe nižjih sodišč, hkrati pa določilo, da se zadeva vrne delovnemu sodišču v novo odločanje. V novem sojenju bo moralo sodišče upoštevati, kdaj je bila pritožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena na zakonit način.
V obravnavani zadevi je bila pritožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena s priporočeno pošto, in sicer s fikcijo vročitve 8. dan po prvem poskusu vročitve. Pritožnica se je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznanila šele dva meseca pozneje v prostorih delodajalca in vložila tožbo na ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila tožba vložena po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (šteto od dne fikcije vročitve) so sodišče prve stopnje, druge stopnje, kot tudi Vrhovno sodišče odločila, da je tožnica zamudila rok za vložitev tožbe.
Ustavno sodišče je na pobudo pritožnice presojalo skladnost izpodbijane določbe ZDR-1 z Ustavo, pri čemer je ugotovilo, da izpodbijana določba četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 ni skladna z ustavno pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Izpodbijana določba ZDR-1 naj bi sicer zasledovala cilj poenostavitve vročanja, kar je po oceni Ustavnega sodišča dopusten cilj, vendar pa takšna poenostavitev ni sorazmerna s posegom v pravice delavcev do sodnega varstva.
Ustavno sodišče ob tem poudarja namen vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je v tem, da se delavec z odločitvijo delodajalca lahko seznani. Samo, če je delavec seznanjen z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa lahko zoper njo tudi uveljavlja sodno varstvo, ki je zanj lahko življenjskega pomena. Obstoječa ureditev vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pomenila, da se lahko delavec z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni (pravočasno) seznanil, saj se pisanje po poteku roka za prevzem na pošti ni pustilo v poštnem nabiralniku, ampak se je vrnilo delodajalcu. Verjetnost neseznanitve z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bila še večja, ker na obvestilu o prispelem pisanju ni bilo navedeno, kdo je pošiljatelj, kar bi sicer pri delavcu oz. članih gospodinjstva lahko povzročilo večjo skrbnost. Poleg tega sodišča 30-dnevni rok za vložitev tožbe po 200. členu ZDR-1 razlagajo kot materialni prekluzivni rok, njegova zamuda pa torej pomeni, da pravica preneha in vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča. Izpodbijana ureditev vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko tako v součinkovanju s pravili o materialnih in kratkih prekluzivnih rokih pripelje do trajne in nepopravljive izgube sodnega varstva.
Ustavno sodišče dodaja, da ne glede na to, da lahko pride do neseznanitve z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi premajhne skrbnosti delavca, so posledice očitno nesorazmerne z morebitnimi koristmi izpodbijane določbe oz. koristmi poenostavitve vročanja odpovedi pogodb o zaposlitvi. Po mnenju Ustavnega sodišča želeni cilj (poenostavitev vročanja) ne pretehta nad pomembnostjo posega v delavčevo pravico do sodnega varstva in gre v tem primeru za prehud poseg v ustavne pravice posameznika, zaradi česar je obstoječo ureditev tudi razveljavilo.
Četrti odstavek 88. člena ZDR-1:
»Odpoved pogodbe o zaposlitvi se delavcu vroča s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov, delodajalcu pa na naslov sedeža delodajalca, določenega v pogodbi o zaposlitvi. Šteje se, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve.«
Prvi odstavek 23. člena Ustave:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.«
